Modrečeva zgodba

Modrečeva zgodba

” Ali imaš čas? ” sem vprašal. ” Rad bi te nekaj vprašal. ”

Starec se nasmehne: ” Časa imam dovolj. Kaj te zanima?

” Dolgo si že na svetu. Kaj te je v tem času presenečalo pri ljudeh? ”

Starec odgovori: ” Naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa si spet želijo postati otroci. Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjem zaslužku, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje. Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o prihodnosti, pozabijo na sedanjost, tako da ne živjo niti v sedanjosti niti v prihodnosti. Živijo, kot da ne bodo umrli in umrejo, kot da niso nikdar živeli …”

Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato pa sem ga vprašal: ” Če te vprašam kot očeta, kateri so tisti življenjski nasveti, za katere bi želel, da se jih naučijo tvoji sinovi? ”

Starec je odgovoril z nasmehom :

“Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi. Kar lahko naredijo je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih.
Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč s kom si delijo življenje.
Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi.
Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki najmanj potrebuje.
Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da povzročiš globoke rane ljubljeni osebi in da traja nekaj let, da rane zaceliš.
Da se naučijo, da dva človeka gledata na isto stvar zelo različno.
Da se naučijo odpuščati.
Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sebi.”

Neznani avtor